Nase male dogodivscine

Odkar sem se vam nazadnje oglasila mi je Florida oz. Orlando zelo prirasel k srcu. Ko sem se koncno nehala obremenjevati z iskanjem part time sluzbe (pa sej ne da sem jo res aktivno iskala) in studiranjem kako in kaj bomo financno, sem spoznala, da pac se ni cas za to in da bodo dolgi delovni dnevi se kaj prehitro tu, medtem ko moj mali mucek ne bo vec dolgo tako mali. Namesto rinjenja z glavo skozi zid, sem se odlocila, da te zadnje mesece, predno grem nazaj v kakrsnokoli sluzbo in Noah zacne z vrtcem, na polno izkoristim in da je do nadaljnega moja najpomembnejsa vloga biti mama. Najboljsa mama! In res, z malim lumpom se imava tako lepo, da vcasih ne vem kdo izmed naju je bolj navdusen nad vsem kar pocneva. Saj sem ze prej vedela in tudi vam sem ze natrobila, kako fajn je Orlando za druzine, vendar sedaj ko smo tudi sami druzina z otrokom, pa vam se enkrat iz prve roke polagam na srce, pridite na dopust v Orlando, ne bo vam zal!

Fantasticno vreme, ki smo ga imeli tudi skozi vec ali manj vso zimo pa da se zadnjo piko na i. Vem, da vam kar naprej tezim s tem nasim vremenom, pa ne zato, da bi mi bli faus, ker je pac pri vas bolj poscano, ampak res tako pozitivno vpliva na pocutje.  Vsaj na moje. Vsak dan se prebujamo v soncno jutro, pticki pojejo, listi palm sumijo v zraku, topli veceri….kaj ces lepsega! Seveda smo vsak dan zunaj, in ceprav se bomo pocasi ze zaceli skrivati pred pekocim soncem, se bomo se vedno prebujali v lepo soncno jutro 🙂

Marsikdo mi je rekel, naj uzivam dokler Noah ne hodi, ker potem se pa baje zacne ta pravi ziv zav, ampak iskreno povedano, zame ni bilo boljsega kot to, da je shodil dokaj kmalu in da sva lahko postala bolj aktivna. Verjamem, da bi nama v Sloveniji bilo kar precej dolgcas, glede na vse super zadevscine, ki jih imamo tukaj in ki so oddaljene le 15-30 min voznje. In kaj vse pocneva?

Trenutno smo nori na Science Center. Zanimivo, zabavno in poucno za otroke vseh starosti! Sestoji se iz 4 nadstropij. Cisto spodaj je en majhen zivalski vrt, predvsem ribe, krokodili, zelve, kace in druge zivali znacilne za Florido.  Del prvega nadstropja je namenjen malckom, v njem pa se nahaja tovarna pomaranc, plezalni del, vodni del,  gledalisce, pa majhen del namenjen za najmlajse stare 0-2 let. V drugem delu tega nadstropja pa je vsakih par mesecev razlicna razstava. Trenutno poteka astronavtska, kjer se lahko vsedejo v rakete in z njimi upravljajo, spoznajo njihovo notranjost, itd. Tretje nadstropje mi sicer izpustimo, ker je za starejse otroke tako da niti ne vem tocno kaj je, na cetrtem pa je svet dinozavrov in geografija, kjer lahko izkusijo potres, tornado, gravitacijo, kako se ustvarjajo oblaki,…skratka vse kar zanima nasa male znanstvenike. Pravzaprav je kar tezko z besedami opisati kaj vse zajema.  V bistvu vam niti ne znam vsega pojasniti, poleg tega pa je tudi ogromno stvari. V glavnem vse je narejeno na tak nacin, da otroci spoznajo kako kaj deluje. Pa ker slike povedo vec kot tisoc besed, jih prilagam kar nekaj za lazjo predstavo. Nazalost vas bom zdaj zasula s fotkami Noe, saj drugih nimam, bi vam pa res rada pokazala kako fajn zadeve so. V prihodnje pa definitivno slikam v prazno, se vidi, da nisem najbolj studirala o temle blogu.

Ob sredah sva obicajno v nasi knjiznici, ki je sicer malo starejsa in ni ravno najlepsa in najbolje opremljena, ampak je vseeno lustno. Ob sredah pa zato, ker imajo takrat poseben program “Story Time” za otroke razlicnih starosti. Oseba ki vodi obicajno prebere kaksno knjigico, malo plesemo in pojemo, se naucimo kaksnih igric s prsti, ki si jih seveda jaz nikoli ne zapomnim.  Ponavadi prideva malo prej, da se se malo pozabava s poucnimi igricami na racunalniku, prelista kaksno knjigico, kaj narise, malo pocecka po mizi, razmece par stvari,…saj veste kako je z malcki.

Meni ena ljubsih stvari so splash padi oz. vodni parki. So razlicni, ponavadi kar zastonj ali pa za dolar po osebi. Noah je nor na vodo in ful uziva, meni pa pase med drugim tudi zato, ker potem lepo trdno in dolgo aja.

Zadnji dve soboti pa smo obiskali eno izmed Blueberry farms, kjer imajo nasad borovnic. Zgleda je tu v Ameriki res vse vecje, se borovnice so XXL. Ampak so pa dobre! Lepo posestvo malo izven Orlanda, z malim vrtom, kuzekom, kozami in kokoskami. Ravno dovolj aktivnosti za male lumpe. Vcasih se mi pa kar zalusta ziveti bolj na dezeli.

Seveda je tu se tisoc in eno igrisce. Teh pa res ne manjka. Pa razno razna notranja igrisca, kot npr. tale spodaj.

Da ne pozabim se na nas bazen! Na tega grem sicer rajsi sama, da si malo odpocijem, ampak tudi Noah vzamem kdaj pa kdaj s seboj, drugace ne bi bila najboljsa mama 😉 Letos mu obroc od lani ni vec vsec, pa saj mu ze lani ni bil…pa ne vem zakaj, meni je pa prav zakon. Pa se strehico ima in se jaz lahko zraven dejansko tudi malo zaplavam. Verjetno mu zato ni, raje vidi, da se stoodstotno ukvarjam z njim. Zato sem sedaj v iskanju novih plavalnih pripomockov in dokler jih ne nabavim ne grem vec sama z njim na bazen. V vodo, pa ven, pa spet notri, pa takoj ven, pa vse naokoli pregledat, preslatat, bezat pred mamo, ki je seveda cisto preobremenjena z mislimi, da mi le ne bo usel in padel v vodo. Ne hvala, je kar stresno! Ko bodo rokavcki tu, pa lahko gremo spet brez problema. Ze imam ene nagledane, upam da mu bodo te bolj po godu.

Tako, to je le pescica stvari, ki jih Orlando ponuja in ki sm jih poleg ostalih izkusili do sedaj. Vsak teden odkrijemo in dozivimo kaj novega. Seveda je vse bolj zabavno v druzbi in hvala bogu je tu dosti mamic, ki so doma in se lahko redno srecujemo in ustvarjamo nepozabne spomine z nasimi soncki.

Vsekakor je Noah ponovno prebudil otroka v meni. In ne samo to. Uci me zivljenja. Starsi imamo ogromen vpliv na nase otroke in zato zelo pomembno vlogo. Posnemajo vse kar vidijo, slisijo, sploh ta slabe stvari se jih hitro primejo. Mi smo njihov vzor. Otrok si zapomni kako se oce obnasa do mame, s kaksnim tonom se pogovarjata med seboj in z njim, kaksni smo do drugih ljudi, smo prijazni in spostljivi,… Ja, veliko odgovornost nosimo, zato moramo dati najboljse od sebe. Po drugi strani pa se tudi mi lahko veliko naucimo od njih. Ze navsezgodaj zjutraj me vsak dan Noah opomni kako lepo je zivljenje. Z najvecjim nasmeskom in navdusenjem se zbudi prav vsako jutro. Tako neucakani, da zacnemo dan bi mogli biti tudi mi. Uci me potrpezljivosti. Sem mislila, da sem zelo potrpezljiva oseba, pa vendarle vidim, da sem se dalec od tega, ampak se trudim po najboljsih moceh. Uci me vztrajnosti in poguma. Ne glede na to kolikokrat pade, se zatakne ali mu karkoli ne uspe,  vstane in poskusi znova. Ne odneha vse dokler ne osvoji zadeve. Je previden, vendar ga strah ne omejuje pri doseganju ciljev. Uci me pokazati prava custva in biti to, kar sem. Uci me brezpogojne ljubezni. In uci me ziveti v danem trenutku, pocasi dan za dnem. Hvala ti, moj mali Noah Martin. Ah, kako lepo je biti tvoja mama!

Ker sem tokrat nalozila toliko fotk od nasega lumpa, pa za konec prilagam se eno.  Preprosto zato, ker sem ga v objektiv ujela tocno taksnega kot je: nasmejan, igriv, nagajiv, radoveden, nezen, radosten.

IMG_5620

Moj soncek

 

Do naslednjega bloga vas pozdravlja Ivana prek oceana 😉

Advertisements

Bozic je ze tik pred vrati in letu 2016 se iztekajo zadnji dnevi. Pravijo, da je treba gledati naprej, v prihodnost, vendar v tem casu se ponavadi tudi rada na hitro ozrem nazaj ter se spomnim vseh tistih prelomnih in lepih trenutkov. Res se je vec ali manj vse vrtelo okoli nasega lumpa, vendar toliko radosti kot ga v zivljenje lahko prinesejo otroci je neopisno. Saj se najdejo tudi kaksni slabi dnevi, konec koncev ima leto le 365 dni, ampak te jemljem zgolj kot izkusnjo za naprej in mirnega srca lahko recem, bilo je prelepo leto!

In ce ze gledam nazaj, minevajo ze polna tri leta odkar sem sledila srcu na to stran oceana. Vsako leto je lazje, boljse. Prvo leto je bilo definitivno najtezje: spoznavanje, navajanje na tukajsnji nacin zivljenja in kulturo, brez sluzbe, avta, prijateljev in brez druzine. Clovek bi si mislil, da mi je bilo bolj dolgcas, ampak sem se kar zamotila s fitnesom, kuhanjem, nacrtovanjem poroke in kasneje z iskanjem sluzbe. V drugem letu me je cakalo kar lustno in hkrati naporno delovno mesto, medtem ko sem sama cakala na najboljso sluzbo na svetu, biti mama. Z rojstvom Noe se je seveda vse obrnilo na glavo, ampak je prav fino. Pa dolgac mi tudi zagotovo ni 🙂 V letosnjem letu pa sem koncno spletla nekaj prijateljskih vezi, predvsem z ostalimi mamicami, kar mi zelo veliko pomeni, saj mi je ravno to najbolj manjkalo. Med drugim je prineslo tudi nekaj novih poslovnih priloznosti, rodile so se nove sanje, katerim grem v prihajajocem letu ze nestrpno naproti.

Vam dragi moji zelim cel ocean ljubezni in topline v teh praznicnih dneh, v novem letu pa poleg zdravja, da boste dosegli vse tisto, kar ste si vedno zeleli. Le pogumno naprej, najboljse je se pred nami  ❤

Se nekaj decembrskih utrinkov z nase strani. Vem, veliko slikic od nasega lumpa, vendar je tak srcek, da se nisem mogla upreti 🙂

Do naslednjega bloga vas pozdravlja Ivana prek oceana 😉

Nikoli prej nisem pomislila, da si bom kdaj zelela ostati doma z otrokom tudi po njegovem prvem letu. No, sedaj je Noah star ze skor 14 mesecev, pa si zelim ravno to. Zakaj? Kot prvo, ker res uzivam v vsakem trenutku z njim, iz dneva v dan je bolj zanimiv, vec stvari lahko pocneva in ker cas tako hitro bezi, da bo se prekmalu odrastel in si ne zelim zamuditi vseh teh posebnih trenutkov. Kot drugo, ker je vrtec zaenkrat predrag,  namrec tedensko stane okoli $170. Poleg tega pa, ce bi sla nazaj v sluzbo v kateri sem bila prej, bi to pomenilo, da bi bil Noah cele dneve v vrtcu, najbrz od osmih pa do petih-sestih zvecer in da ga seveda ne bi skoraj nic videla, v glavnem samo za eno urico, predno gre zvecer spat, pa se to dvakrat-trikrat na teden ter seveda tiste dneve, ko bi bila fraj. V tem primeru bi tudi Sam moral opustiti kaksno izmed svojih sluzb. Moj zasluzek ni bil tako velik, in ko vse skupaj sestejem, odstejem, sem za tisith za par sto dolarjev vec raje doma s svojim otrokom, pa cetudi to pomeni, da se moram nekaterim stvarem odreci. Vem, da se v vrtcu veliko naucijo, postanejo bolj samostojni in dobro vem, da mu sama vsega tega ne morem dati, ampak prav tako vem, da je tudi pozornost in ljubezen, ki ju lahko dobi samo doma mogoce v tej fazi se bolj pomembna. Eden izmed razlogov, zakaj mi ni vec do obicajne redne sluzbe in zakaj Noah se ne gre v vrtec je tudi ta, da bi to pomenilo, da lahko gremo na dopust v Slovenijo za samo 2 tedna. Vec kot toliko bi bilo tako ali tako nemogoce glede na tukajsnje delovne pogoje. V kolikor ne bi delala, on pa bi bil v vrtcu in bi ga poleti rada vzela ven za mesec ali dva, bi seveda kljub temu morala placati polno ceno. Kar seveda po eni strani razumem, po drugi pa se mi zdi cista bedarija. V Sloveniji najbrz ne bi toliko premisljevala kaj s sluzbo in kdaj dati otroke v vrtec, tukaj pa je zivljenje le drugacno in se je kar tezko odlociti kaj storiti. Sedaj razumem, zakaj je tu tako veliko “stay at home moms”. Recimo, da ima mama 3 otroke, ki so stari 4leta, 2  leti in najmlajsi 3 mesece.  Ce gre nazaj v sluzbo, bi za vrtec morala odsteti najbrz okoli $2500 na mesec. Mnoge toliko niti ne zasluzijo!

Kakorkoli ze, zaenkrat si zelim ostati doma se nekaj casa, pravzaprav kar za vedno haha S tem sicer ne mislim brez sluzbe seveda, vsak dodatni zasluzek je vec kot dobrodosel. Trenutno sem v iskanju part-time sluzbe, nekajkrat na teden, pred kratkim pa sem  zacela tudi z network marketingom. Super zadeva, vendar tudi dosti tezje kot sem pricakovala, sploh ker je za zacetek fajn imeti veliko mrezo kontaktov, ki pa jih jaz na tej strani luze se nimam. Kaj je network marketing? Deluje po principu kot so npr. Avon, Herbalife, Oriflame, Juenesse,..(ne vem, ce so se kaksne ostale firme prisotne na slovenskem trgu). Zasluzi se lahko na veliko nacinov, seveda je eden izmed zasluzkov provizija od prodaje, tisti  pravi zasluzek pa pride z izgradnjo svojega tima. Delas po svojem urniku, delo pa zahteva tudi veliko samodiscipline, saj ni nikogar, ki bi ti dihal za vratom in govoril kaj vse in kako moras kaj narediti. Jaz sicer nikoli nisem iskala nic v teh vodah, ce sem iskrena mi niti na pamet ni prislo, da bi se podala v kaj taksnega, pa se mi je slucajno ponudila priloznost preko kolegice s katero sva prej skupaj delali in tudi  obe bili istocasno noseci. In ker raje sprobam, kakor se kasneje celo zivljenje sprasujem, kaj bi bilo, ce bi….sem rekla ok, let’s do this! 🙂 In ni mi zal, produkti so odlicni (naravne funkcionalne pijace), podjetje je uspesno, energija, ki vlada med vsemi je neverjetna! Poleg tega lahko pomagam tudi ostalim, najprej do zdravja in seveda tudi do zasluzka. Vem, da je veliko skeptikov glede tega biznisa, in res da mnogim ne uspe, ampak moznost pa definitvno je. Sestra in moz od te kolegice sta naprimer po sestih letih milijonarja, in to ne v ZDA temvec v Peru-ju, kjer je ekonomija slabsa in trg manjsi, torej se vsekakor da. Mogoce milijonar ravno ne bom, mogoce tudi to sploh ni zame, ampak vsaj poskusila pa bom, ker verjamem, da je odlicna priloznost in ker zivljenje, ki ga taksen posel omogoca, ko enkrat zalaufa, je vsaj zame, tocno taksen, kot bi si ga vsak izmed nas zasluzil – svobodno, ampak resnicno svobodno. Ko lahko sami razpolagamo s svojim casom in ko finance niso ovira. Zame je ta svoboda, ko imam cas zase, za svojo druzino, prijatelje in pozabljene hobije. Ko zvecer komaj cakam nov dan in nove priloznosti. Ko pocnem tisto, kar me veseli, ne kar moram. Ko imam toliko, da lahko dam drugim.

Nazalost je danes vse prevec ljudi zadovoljnih s povprecjem in zato nikoli ne dosezejo svojega potenciala, niti ne uresnicijo svojih sanj. Pa s tem ne mislim, da se morate zdaj vsi podati v network marketing, saj imamo vsi svoje sanje in vsak si drugace predstavlja svoje idealno zivljenje. Si predstavljate, da dejansko odprete tisto trgovino ali posel o katerem tako dolgo sanjarite in ste do sedaj najbrz nasli ze tisoc in en razlog, zakaj vam ne bi uspelo, ker vas je strah? Si predstavljate, da dejansko greste na potovanje okoli sveta o katerem ste govorili in si obljubili ze desetletja nazaj, pa se kar odlasate? Ali si predstavljate, da koncno zberete pogum in dejansko pustite sluzbo, ki jo sovrazite, zato da lahko pocnete tisto, kar vas veseli globoko v srcu? Si predstavljate, da pa le greste delati izpit za avto ali pa nazaj v solo?  Si predstavljate da pustite vse in se preselite na drug konec sveta, ker si zelite novih izkusenj? Si sploh predstavljate kaksno je lahko vase zivljenje, ce se osvobodite tistih malih in velikih strahov, ki vas vsak dan ropajo zivljenja, kot si ga zasluzite in ki ga dejansko lahko zivite?

Naj vam bo v premislek in v pogum ❤

fullsizerender1

 

Do naslednjega bloga vas pozdravlja Ivana prek oceana 😉

 

 

 

 

Prva svecka za Noa in obisk Mateja

Ze drugi dan odkar smo prakticno zaprti v stanovanja in nam je ze posteno dolgcas. Ves teden se ze cel svet na Floridi vrti le okoli orkana Mateja, ki naj bi bil najmocnejsi do sedaj z najbolj katastrofalnimi posledicami. Vec kot milijon in pol ljudi je bilo evakuiranih iz vzhodno obalnih mest, hoteli v Orlandu so polno zasedeni, trgovine brez vode in kruha, dolge cakalne vrste in kaos povsod.  Otroci so najbrz veseli, da so bile sole dva dni zaprte, pa tudi vsi ostali smo danes doma. Kakor so napovedovali vremenoslovci res nisem vedela, kaj pricakovati. Bolj kot sem spremljala novice po televiziji bolj sem mislila, da bo vse letelo po zraku. No, medtem ko je dokaj skode pustil na obali, k nam v Orlando prinasa mocne sunke dezja in vetra. In ravno sedaj, ko to pisem, se zdi, da imamo najbolj mocan veter do sedaj. Ljudje smo si pripravili zalogo hrane, v glavnem konzervirane in nezdrave, kolikor vidim po socilalnih omrezjih pa tudi dosti pijace, alkoholne seveda. Kot se salijo na racun orkana, ker smo ga tako dolgo cakali, njega pa ni in ni, je folk ze vso zalogo spil in pojedel se preden nas je sploh obiskal 🙂 Tako pac je ko ljudje nimamo kaj za delati doma. Upam, da se bo do jutri stanje normaliziralo, kajti burek in cevapcici nas cakajo na srbskem festivalu, ki se odvija ravno ta vikend!

img_4807

Trenutno stanje zunaj

Bolj veselo ta teden pa je bilo Noetovo pihanje prve svecke. Nikoli ne bom pozabila, kako lep je bil na dan rojstva, ko so ga skopali in mu nadeli pleteno rdeco kapico in ga prinesli k nama v sobo. Polna licka in ustnice, pa tako drobcen in krhak v primerjavi s sedaj. Kako hitro rastejo! Rojstnodnevno zabavo smo imeli ze v soboto, in sicer v bliznjem parku. Fajn zadeva tukaj je ta, da ima vecina parkov nadkrite pavilijoncke z mizami in stoli, rostiljem, sanitarije vkljucno s previjalnimi mizami in igrala, ki so vedno dobrodosla in super stvar za zabavo otrok. Seveda je ta vecje paviljone potrebno vnaprej rezervirati in placati, imajo pa tudi ogromno miz z zarom, ki jih lahko uporabljamo kadarkoli brezplacno. In kot vsa ostala praznovanja v Ameriki so tudi rojstni dnevi otrok skrbno nacrtovani, od vabil, zahval, darilc za goste pa vse do tematike. Jaz se seveda nisem hotela obremenjevati z vsem tem, navsezdanje je le rojstni dan in ne poroka, zato sem naredila bolj po svoje, skromno, enostavno, a vseeno ravno prav lustno. Ker nisem zelela zapraviti celo premozenje, sem hrano pripravila sama, za torto pa sem se zadnji moment odlocila, da jo le prepustim mojstrom, saj mi drugace ne bi casovno uspelo vse pripraviti. In kakor poroke trajajo ponavadi 4 urice, tudi taksne zabave niso dolge, nasa je trajala vsega skupaj dobre 3 ure. In se mi zdi, da je po eni strani kar fajn, manj naporno za vse, sploh za enoletnega otroka in pa tudi financno manj obremenjujoce. Druga lustna stvar, pa mislim, da je tega tudi vedno vec pri nas, je tortica namenjena samo praznujocemu imenovana smash cake. Tako si lahko da malcek duska in obenem dodobra nasmeji publiko. Skratka imeli smo se lepo, Noah je uzival, predvsem v torti in naslednji dan ob odpiranju daril. Vse najboljse nasemu soncku!

 

Do naslednjega bloga vas pozdravlja Ivana prek oceana 😉

 

 

 

 

V zeleno dezelo na off

A veste saj se trudim, da bi malo vec pisala, ampak mi enostavno ne znese. Pa sploh ne hodim v sluzbo, kaj bi sele takrat bilo! Mislim pa na vas, kar pa tudi nekaj steje, kajne? 😉 No, po malo daljsem premoru, sem se koncno vsedla za racunalnik, zdaj bom pa videla, kako dolgo bom dejansko potrebovala, da spacam ta blog skupaj. Noah spi ze slabo uro, tako da imam se najvec dobre pol urice na razpolago. In obenem razmisljam kako dolgo se vam ze res nisem oglasila, junij, julij, avgust, september, no sedaj je ze oktober in moj mali mucek je ravno vceraj pihal prvo svecko!Skratka predolgo nisem bila aktivna s pisanjem bloga, pa se bom potrudila malo nadoknaditi v prihajajojcih mesecih.

Najpomembnejsa stvar, v vsem tem casu je seveda bil obisk Slovenije in to kar za dva meseca. Ja, cela 2 meseca sem imela priloznost ustvarjati prelepe spomine s svojimi najdrazjimi in tokrat so bili se toliko bolj posebni. Zal mi je le, da tudi Sam ni mogel ostati dlje, ampak nekdo mora dinarcke sluziti. Sem mu pa vsekakor zahvalna, saj je bila spet njegova ideja, da jaz in Noah ostaneva tako dolgo. Seveda sem si tudi sama zelela izkoristiti to priloznost, ko ravno ne delam in ostati doma dlje casa, vendar nisem hotela, da bi Sam bil tako dolgo brez svojega otroka, sploh v teh mesecih, ko vsak dan pogruntajo kaj novega. Ampak, sva se odlocila, da je prav, da namenim nekaj casa tudi svoji druzini in prijateljem.  Sicer, nismo kam dosti oz dalec hodili, razen v Istro na morje, ker brez tega, pa pri meni nikakor ne gre, sta bila pa ta dva meseca 60 dni dopusta v pravem pomenu besede. 60 dni nisem kuhala, razen za Noa, 60 dni nisem imela opravka s perilom niti s pospravljanjem, 60 dni sem imela pomoc in varstvo, kadar sem ga potrebovala. 60 dni sta za vse to skrbela kdo drug kot moja zlata mama in ati! Priznam malo sem izkoriscala polozaj, ampak to sem resnicno potrebovala. Namrec, tukaj sem v glavnem za vse sama, dvakrat na teden Sam pride domov sele okoli deste ure zvecer, in tudi ostale dneve prihaja ponavadi precej pozno. Tako, da sem res cele dneve okupirana in komaj cakam, da pride Sam domov, da se dam vsaj malo na off…mamice boste tako razumele, kaksno olajsanje in veselje je, pri nas samih, sploh pa pri otroku, ko pride ati domov iz sluzbe 🙂

Kakorkoli ze, imeli smo se cudovito in res hvala vsem, ki ste nas tako lepo sprejeli in si vzeli cas za nas. Noah je uzival na polno, verjamem, da babi in dedi tudi. In ce se enkrat premislim, je bil prava atrakcija kamoroli smo sli. Meni se sploh ne zdi, da bi izstopal po zunanjem izgledu, pac malo temnejse polti, ampak ocitno sem bila v zmoti, ker sem ga navajena taksnega kot je. Ce bi za vsak kompliment, ki ga je dobil, zaracunala en evro, bi si zagotovo lahko placala letalsko karto. Sem pa med obiskom ugotovila eno stvar, na katero sploh nisem pomislila, ko sva izbrala ime zanjga in ki mi je kar pogosto hodila v nos, in sicer, da nihce, vkljucno z mano vred, ne ve, kako za vraga bi sklanjal Noah. Vecina je sklanjala tako, kot mi je slo najbolj na zivce in sicer kar z h-jem vred, se pravi z Noahom, k Noahu,…H se ne izgovarja, poleg tega pa se, vsaj meni, slisi grdo. Sama mislim, da je najbolj pravilno ga sklanjati kot slovensko ime Noe, ceprav jaz ga sklanjam kot Noa, z Noo, k Noi, od Noa. Ne vem no, ima mogoce kdo kaksen boljsi predlog? V vsakem primeru pa lepo prosim, dajmo pozabiti na h, tako pri sklanjanju, se posebaj pa pri izgovorjavi samo imena 🙂

Ne bom prevec nakladala o tem kako je bilo, namesto tega prilagam nekaj fotografij, bi pa rada malo vec napisala o tem, kako je bilo potovati tako dalec s tako majhnim otrokom.

Najbolj super zadeva je ta, da otroci do dveh let, v kolikor sedijo pri vam na krilu, ne placajo letalske karte oz. placajo le nekih deset odstotkov. Slaba stvar je ta, da pac celotno pot sedijo na vasem krilu, ampak ce mi to prispara 1000 evrov, be my guest! Naj omenim tudi to, da so letalske karte v Evropo enkrat drazje, kot iz Evrope v Ameriko. Kakorkoli ze, pot v Slovenijo, me ni tako skrbela, saj je z nama potoval tudi Sam, poleg tega pa smo leteli ponoci, kar je pomenilo, da bo nas lump vec ali manj celo pot pridno ajal. Ponavadi imajo vecja letala na zidu pritrjenih nekaj kosar za dojencke, kamor jih lahko daste spati, vendar v nasem primeru je bilo ta dan 7 ali vec dojenckov in so bile ze vse zasedene, tako da nam je prijazna Lufthansina punca zrihtala celo vrsto stirih sedezev samo za nas tri, kar je pot precej olajsalo. Ce potujete z otrokom, potem se boste na letalo vkrcali med prvimi, da se lahko v miru pripravite. S seboj nismo vlacili vozicka, ker se mi je zdelo bolj prakticno ga nositi v kengurujcku, vendar po izkusenem mislim, da bi bilo fizicno lazje ravno obratno. Vendar v tem primeru ne bi imeli kam stisati vozicka v dedijev avto, tako da je bil kenguru edina varianta. V diaper bag (ne vem kako recete tam tem torbam za plenice) sem napakirala ene stiri kozarcke hrane, flasko z vodo, rezervna oblacila pa cisto nekaj malega igrac za animacijo. In kakor sem predvidevala, mu je bilo vse tako zanimivo, da igrac nismo niti potrebovali. Moja edina skrb je bila, da bo Noah le dojil med vzletom in pristajanjem, ker sem nekje zasledila, da tako majhni otroci, se naj ne bi znali izenacevati pritiska v usesih in je dobro, da med tem casom sesajo. Kakor se je letalo zacelo premikati, ze je bil priklopljen na zizo in kmalu zatem je tudi sladko zaspal. Tu in tam se je zbudil, obcasno sva si ga izmenjala s Samom in kot bi rekel keks, smo ze bili v Frankfurtu. Ker ponoci tudi doma ne menjam plenicke, mu jih seveda tudi na letalu nisem, vendar sem to storila tik preden smo se vkrcali in potem zopet, ko smo pristali. Pa tudi na letaliscih imajo tako lepe previjalne sobice, pa druzinski wc, kar zelo olajsa celo pot. Cakal nas je se kratek let do Zagreba in malo daljsa voznja do Velenja, sploh dolga, ker se nikakor ne mara voziti v avtu. Kako je casovna razlika vplivala na Noa oz nas? Prva dva dni smo vsi spali do enajste ure zjutraj, potem pa smo bili ze bolj kot ne v normali.

Pot nazaj me je seveda dosti bolj obremenjevala, pa je mucek presegel vsa moja pricakovanja. Nazaj smo leteli zjutraj in prakticno ves dan. Ze tako ali tako je let v Ameriko daljsi in traja 10 ur, pa smo v Frankfurtu sedeli na letalu se dodatni dve uri zaradi okvare racunalniskega sistema. Sicer je vseeno vec kot pol poti trdno spal, ampak tokrat celo pot le v mojem narocju. Hvala bogu sva imela sedez z vec prostora pri nogah, no od vse prtljage, ki sem jo imela, ga na koncu niti ni bilo tako veliko, ampak joj ti sedezi so pa res zakon! Zraven naju sta sedela dva najstnika, kar je bila najbrz edina moteca stvar na letu, mogoce ce bi bile punce, bi tudi bilo drugace. Tako pa se ta dva nista kaj dosti zmenila za mojega prisrcnega devetmesecnika, pa se Noah je kar naprej zokal fanta zraven mene in se hotel igrati z njim, on pa kar buljil v filme. Pa sem si mislila, ce bi bila kaksna odrasla zenska, bi ga tudi kaj prijela in ga animirala, predvsem med obroki. To je bila tudi ena bolj zahtevnih nalog, saj sem morala res paziti, da mi ni cesa polil. Drugace pa je bil tako zelo priden, pa saj je skoraj vedno dobre volje in nasmejan, da ga je marsikdo na koncu pohvalil, ces da ga sploh niso nic slisali. Ene dvakrat sem ga previla na letalu, enkrat se mi je polulal ravno ko sem dala plenicko stran in je teklo na vse strani, pa hitro brisi, pa njega drzi, ampak je slo. Najbolj me je zivciralo to, da smo imeli dve urno zamudo in sem si ves cas mislila, joj zdaj bi ze lahko bili 2 ure blizje domu, pa zdaj bi ze lahko bili doma, ampak kaj ces. Pomembno je, da smo varno prisli nazaj in da me po tej izkusnji ni vec strah leteti sama z njim.Seveda je dosti odvisno od otroka, ampak vseeno starsi, ce bi radi kam dlje potovali, pa si mogoce ne upate zaradi otrok, naj vas to ne ovira, je lahko se toliko bolj lepa in posebna izkusnja, zanje in za vas.

Drugace pa se nam te dni priblizuje orkan Matthew, ki trenutno pustosi na Haitiju. Oblasti so sicer izdale varnostno opozorilo, a srcno upam, da razen mocnejsega dezja, ne bo vecje skode. Sicer bi naj Florido le oplazil, a vseeno je v taksnih primerih dobro biti pripravljen, kar pomeni imeti dovolj hrane, vode za vsaj 3 dni, svece, svetilke, kaksen radio, saj je v primeru izpada elektricne enrgije to edini kontakt s svetom in edini nacin s katerim lahko spremljamo dogajanje. Pa tudi poln rezervoar goriva ne skodi v primeru evakuacije, saj lahko te nevihte zelo nepredvidljivo in hitro spremenijo smer. Skratka dobro je biti pripravljen na najslabse in seveda upati na najboljse.

Toliko za danes, naslednjic pa kaj vec o tem kako smo praznovali prvi rojstni dan.

Verjames? Si resen?

Danasnji blog se nanasa na temo, ki si jo ze zelo dolgo zelim predstaviti, pa ker je pomembna in hkrati obcutljiva sem nekako odlasala dokler resnicno ne dobim navdiha zanjo. Nekoc mi je bilo receno, da se o okusu, politiki in veri ne debatira. In brez skrbi vasega okusa ne mislim spreminjati, niti se podajati v kakrsnekoli politicne razprave, pa ceprav bi lahko kaksno rekla, glede na to da ravno potekajo predsedniski izbori. Zelim pa vam podati svoje mnenje o veri, prikazati razliko med krscanstvom v ZDA in Slovenijo ter opisati svojo izkusnjo.

Sama sem se vse zivljenje oznacevala za pripadnico katoliske vere. Sicer krscena nisem bila kot dojencek kot je to v navadi, ampak nekje pri devetih letih na pobudo moje pokojne ome. Takrat mi je bilo nerodno, da se krstim tako velika, a danes na to gledam drugace in sem vesela, da je bilo tako in sem vsaj malo razumela kaj tocno krst pomeni. Tudi svoji prvi 2 molitvici sem se naucila ravno od ome in atijeve mame-bake, kot smo jo klicali. Se zdaj se spomnim, ko sem kot otrok spala skupaj z njo, kako dolge so bile njene molitve vsako jutro in vecer in nekega vecera sem z njo molila tudi jaz ter v nedogled imensko nastevala vse ljudi, ki sem jih poznala, da bi jih le Bog cuval tisto noc. Z izjemo babic, pa sem za ostalo znanje o nasem Bogu, vec ali manj bila prepuscena zupnikom na verouku, se najbolj pa sama sebi. In prav lahko bi se oddaljila od  te poti, kot vecina mojih vrstnikov po koncani birmi, vendar me je Bog vedno klical k sebi. Vera je tako zame zelo pomembna in ker se pri nas o veri nekako ne govori ali razglablja kar tako s prijatelji ali znanci (vsaj pri meni je tako), tudi zelo osebna, skoraj ze intimna. Tudi k nedeljskim masam sem doma redno hodila, ker sem cutila potrebo po neki hrani za duso. In lahko vam povem, mladih ljudi v nasi cerkvi skoraj ni. In na prste obeh rok lahko prestejem vse mlade, ki jih poznam in za katerem sumim (saj veste, da se o veri ne govori) da imajo nekaksen odnos z Bogom poleg tega, da hodijo tudi v cerkev. Ostali so po sveti birmi z najvecjim veseljem docakali, da so lahko rekli cerkvi adijo! V nedeljo zjutraj raje dlje polezijo, kot da bi spali pri masi z odprtimi ocmi. In kdo bi jim zameril. Roko na srce, mase niso ravno vrhunec tedna, sploh za mlade duse, katerim gre po glavi kopica bolj zanimivih stvari. Jaz sem hodila, ker sem cutila potrebo, ker sem vedno upala, da danes pa bom nekaj odnesla, kar mi bo v premislek skozi teden in ker sem rada tam molila. Se mi zdi, da se cuti nekaksen mir v cerkvah. Poleg tega pa je nedeljska masa tudi ena izmed cerkvenih zapovedi. In tiste nedelje, ki zaradi tega ali onega razloga nisem sla, me je pekla vest.

Vse do trenutka, ko sem spoznala svojega sedanjega moza. Ko sva se se spoznavala je seveda debata nanesla tudi na vero, jaz sem rekla (ne nisem rekla, da o veri ne govorim haha) da sem katolicanka, on pa pravi da je kristjan. In cakam, da nadaljuje kaksne vrste kristjan, saj smo vendarle tudi katolicani kristjani. Pa pravi samo kristjan, ki sledi izrecno Svetemu pismu. Seveda sem ga cudno gledala, kaj takega namrec prvic slisim. Vendar, kar mi pravi ima smisel. Jezus, njegova smrt in vstajenje je temelj. Ne castijo Marije, ne svetnikov, papez nima veze. Pastorji, ki pridigajo v cerkvi, se lahko porocijo in sama sem mnenja, da se lahko taksen clovek veliko bolje in lazje poistoveti z ostalimi verniki, saj tudi sam zivi normalno zivljenje in se sooca s podobnimi vzponi in padci. Za spoved grehov ni potrebno iti nikomur, spoves se lahko direktno k Bogu. Krst dojenckov se ne izvaja, namrec krsti se clovek, ki se zaveda, kaj to dejanje sploh pomeni in ki se zaveze, da bo od tistega trenutka dalje hodil z Bogom. Dojencki seveda tega ne morejo doumeti. Kolikor opazam, je zal pri nas vecina otrok krscenih bolj zaradi tradicije kot zaradi cesarkoli drugega. Veliko njihovih starsev ne pozna Boga in bodo tudi ti otroci tako kot sem bila jaz in mogoce tudi vi, prepusceni drugim in bodo najverjetneje po sveti birmi zakljucili svoje ucenje in sledenje Bogu. Zato tukaj otroke le posvetijo in ko in ce se kasneje sami odlocijo, pa jih seveda tudi krstijo, tako kot v Svetem pismu, v vodi.

Saj veste kaksne so pri nas cerkve kajne? Nakicene z vitrazi, pozlacenimi kipi, oltarji, zvoniki, no tukaj oz. krscanska cerkev je lahko tudi v navadni hisi ali kakrsnemkoli prostoru, tudi doma, namrec bistvo Cerkve so ljudje, ne stavba. In to mi je zelo vsec. Se spomnim pred leti doma, ko je nasa cerkev porabila mislim da okoli 4 tisoc evrov za en vitraz na oknu, vsega skupaj jih je bilo kar nekaj! To se mi je zdelo popolnoma nesmiselno, saj bi s tem denarjem lahko pomagali marsikateri druzini, brezdomcu, otrokom. No, in ta moja nova cerkev tu, pa tudi vecina ostalih, znotraj izgleda bolj kot kaksen kulturni dom. Predstavljajte si stole po celi dvorani in velik oder. Nobenega kica, kipov, niti Jezusovega, samo en kriz v kotu. Nas pastor je zelo karizmaticen clovek, z velikim smislom za humor in je odlicen govorec.  V sklopu cerkve je sportna dvorana, pa razne igralnice, in najbolj super zadeva je ta, da imajo varstvo za otroke vseh starosti, tudi dojencke. In ni samo navadno varstvo, ampak se tudi otroci, na njim primeren nacin, ucijo o Bogu. Organizirano je cel kup dejavnosti za vse starosti, predvsem otroke oz. mladostnike in se jih tako umakne z ulic in usmeri na pravo pot.

Orgel tukaj ni, pa tudi dolgocasnih starinskih pesmi ne. Na odru je bend in pevci. Delcek si lahko ogledate  tukaj: Slavljenje Boga v Greeneway Church Nobena starejsa gospa jih ne preglasi 😉 Ob posebnih priloznostih pojejo tudi otroci. Prejsnji mesec so tako imeli nastop za materinski dan: G-kids Choir Ko se poje, se ne sedi in napol spi, kakor pri nas, no pri nas jih dosti, kar celo maso prespi, tu pa se poje in plese ter resnicno slavi Boga. Pesmi so moderne, taksne, ki jih poslusava tudi doma in v avtu. Ja res!!  In prav super pesmi so, jaz namrec nisem vedela niti sem si mislila, da bom kdaj v zivljenju poslusala versko glasbo. Vzdusje je zelo sprosceno! O pridigah pa vam lahko povem samo to, da imam vsako nedeljo solzne oci, da grem ze vcasih kar sama sebi malo na zivce, ampak so res tako zelo ganljive, resnicne, poucne! In to je tista hrana za duso, ki sem jo ves cas iskala. Mogoce vam kdaj v prihodnje posnamem celo pridigo. Ko sva bila se s Samom v zvezi na daljavo, sva se dostikrat ob nedeljah pogovarjala kako je bilo v cerkvi. In a veste, se nikoli nisem slisala, da bi nekdo tako vneto in s taksnim navdihom govoril o tem kako fajn je bilo in kako super nauk je bil. Zavidala sem mu, saj se jaz nisem nikoli kaj dosti naucila, polovica mase, je tako ali tako vedno ista, pridige pa so bile ponavadi zelo svoh, da najveckrat ze ko sem stopila ven, sploh nisem vedela vec o cem so govorili.

Drugace pa se tu o veri veliko govori. Ne bodite preseneceni, ce vas kje na ulici ustavijo in vprasajo, ce ste reseni. Ljudje blagoslovijo hrano pred jedjo brez sramu ali zadrzkov tudi v restavraciji. Jezusovo ime boste velikokrat slisali ali videli. Ti bendi oz pevci, ki se ukvarjajo z versko glasbo imajo tudi koncerte z nabito polnimi dvoranami, res neverjetno.

Lahko bi rekla, da je Amerika precej moderna oz napredna tudi kar se tice vere, medtem ko je katoliska cerkev pri nas zelo tradicionalna in ne glede na to koliko casa mine, nekako vedno ostaja ista. S to objavo nikogar ne zelim obsojati, niti prepricati v karkoli, zelim vam le zaupati svojo izkusnjo in dati vedeti, da v kolikor ste se mogoce oddaljili od Boga ravno zaradi cerkve ali pa iscete nekaj vec, tako kot sem to iskala jaz, imate izbiro. Nekaj podobnega tej cerkvi tu, je protestantska cerkev Kalvarija v Celju, pa mislim, da jo imajo sedaj tudi v Mariboru. Pa nic zato, ce ste tako kot jaz bili celo zivljenje v katoliski cerkvi, pravoslavni ali kakrsnikoli drugi, zivljenje je vase. In ce sem cisto iskrena, sem tudi sama rabila nekaj casa, da sem sprejela oz. se navadila na to cerkev in se se vedno trudim biti bolj odprta o veri in mojem odnosu z Bogom. Konec koncev pa niti ni pomembno kolikokrat in ce sploh greste v cerkev. Saj veste, da Bog vse vidi in najbolje ve, njega ne morete preslepiti, tudi ce vsako nedeljo pridno sedite v prvi klopi. Pomembno je vase srce! Pomemben je vas odnos  z Njim! Ali res poznate in iscete Boga? Ste reseni? Premislite.

Ce koga zanima, vam prilagam se nekaj linkov do tistih fajn pesmi, ki jih poslusava tudi v avtu 🙂

Hillsong – I Surrender

Anthony Evans – Fighting for me

Kari Jobe – I Am Not Alone

 

Do naslednjega bloga vas pozdravljava Noah in Ivana z vase strani oceana 😉

 

 

Zivljenje v vlogi mamice

Zakaj cas tako hitro bezi? Minili so ze stirje meseci odkar je na svet pokukal mali Noah.  Stirje mesesci nenaspanih noci, stirje meseci menjavanja umazanih plenick, stirje meseci kronicne utrujenosti, stirje meseci poslinjenih rokavov in pobruhanih oblacil, stirje meseci 24 urne skrbi na dan za to malo bitje, stirje meseci, ko je na prvem mestu vedno bil in se vedno je le ON, stirje meseci odvecnih kilogramov, pa kljub vsemu temu, najlepsi stirje meseci v mojem zivljenju. Polni ljubezni, brezpogojne in neskoncne. Iz dneva v dan ga imam se bolj rada. Ali je lahko neskoncna ljubezen se sploh vecja od neskoncnosti? Ko ga gledam vsak dan kako lepo napreduje, se uci, igra, postaja nagajiv in najlepse od vsega, se smeji in ko vidim kako me potrebuje, kako se zanasa name in me ima tudi on rad, sem na vrhu sveta. Pa naj sem se tako nenaspana in utrujena ob sestih zjutraj ko se zbudi, jaz bi pa se spala najmanj do dvanjastih, me s svojim sirokim nasmehom vedno znova ocara in ze sem budna, polna radosti in srecna mama.

Prva dva meseca sta bila izjemno tezka in naporna, priznam. Prvi stirje tedni predvsem zaradi dojenja, saj se mi niti sanjalo ni, da na zacetku tako boli. Kot da bi me grizel, pa sploh se zobkov ni imel. Pa kar naprej je jedel, jaz pa sem poslusala nadlezne komentarje ces, da mogoce pa nimam dovolj mleka ali pa da ni kvalitetno. Seveda ga imam dovolj in tudi kvalitetno je, namrec v prvih dveh tednih gredo novorojencki skozi “growth spurt” in je popolno normalno da veliko zizajo. In ko smo ze pri mleku, ovseni kosmici delajo cudeze, vsaj pri meni! In sele ta teden opazam, da imam veliko vec mleka kadar imam za zajtrk ovsene kosmice.

Ko se je neprestano hranjenje umirilo in dojenje koncno postalo brez bolecin (sedaj ga tako rada dojim in mi je to nekaj najlepsega) se mi je okoli drugega meseca ze pocasi mesalo, ker nisem mogla storiti cisto nic. Cez dan je slabo spal, vcasih sploh ne, nobenega urnika in se malo morje stvari, ki so se mi nabrale. Od takrat dalje sem rekla zdaj pa dovolj, tako res ne morem vec naprej. Pocasi sem ga zacela navajati na urnik in mojemu mozu rekla, da vsak dan potrebujem vsaj eno uro ali dve samo zase, drugace se mi bo zrolalo. In je pomagalo. Se spomnim, ko sem tisti dan prvic sla sama ven in to samo v trgovino podobno nasemu Sparu, kaksen obcutek svobode! 😀 Sem se vsedla v avto, dala muziko skoraj do daske in na ves glas pela do trgovine haha Noah pa je tudi okoli desetih tednov presel na urnik, ki ga imamo se danes in je neprimerljivo lazje. Sedaj spi 2-3 krat cez dan in najkasneje ob osmih zvecer ze sladko spi. Sicer zgleda, da se kar nekaj casa ne bomo nemoteno spali cez noc, pa vseeno je dosti boljse.

In ko je bilo najtezje, je seveda bila tu moja mami, pa ati tudi, samo saj veste mame skuhajo, pospravijo pa dojencka porihtajo pa vse nam k riti prinesejo. Sem kar malo izkoriscala polozaj, kako je pasalo ne pomivati posode cele tri tedne! Ati bo pa ze pocasi zrel za stand up komika, kar naprej nas je nasmejaval. Pogresam ju, tako fajn smo se imeli. Predno sta prisla sem mislila, da bosta komaj cakala iti nazaj, da ju bo strah iti ven in da se bosta kar krizala od vsega, kar vidis tukaj. Pa vendar jima je bilo vsec, mama se kar ni mogla nasopingirati, ati pa bogi revez se ni mogel napakirati, pa ceprav je zacel ze en teden prej. Kako organiziran je ta clovek! 😀 In celo v fitnes sta pridno hodila! Skratka bilo je nepozabno in res sem vesela in hvalezna, da sta nas obiskala. Komaj cakamo njun ponovni obisk, sploh zdaj ko obvladata letalisca 🙂

Nekaj utrinkov z babi in dedijem

Drugace pa Noah zelo lepo napreduje in je res mocan fant. Zdaj smo ze kak mesec v fazi veselega obracanja s hrbta na trebuh in neprestanega slinjenja pa seveda tisanja v usta vse kar pride pod roke. Zelo je radoveden, najraje se nosi v kengurujcku, prav tako pa se zelo rad kopa in brca, da sta mami in kopalnica cisto mokra. Tehta 8 kg, meri pa ze 72 cm, ce bo se naprej tako hitro rastel, bo direkt za v NBA kot pravi ocka 🙂

Tudi jaz se pocutim odlicno in res uzivam v vlogi mamice. Se tiste najmanjse stvari so mi tako zanimive. Noah je od prvega dne, ko smo prisli domov spal samo na trebuhu z dvignjeno ritko, kako je bil posrecen. Sedaj, ko je ze dovolj mocan in se lahko obrne sam, pa me vedno fascinira, kadar se obrne na bok in spi kot bi bil ze odrasel. Tako rada skrbim zanjga, pravzaprav rada skrbim za vse. Tudi za naso omo, ki bi cez dva dni praznovala svoj rojstni dan, sem rada skrbela…

V tisto eno ali dve uri na dan, ki sem si ju izborila samo zase, seveda spada tudi telovadba. In ceprav sem bila pred nosecnostjo zelo aktivna in v dobri formi, trenirala do zadnjega dneva, pa vrnitev v aktivno zivljenje vsekakor ni bila lahka. Ce sem prej z lahkoto naredila 30-35 sklec, sem na prvem treningu skoraj izdahnila, pa sem jih uspela narediti le 5. Pocutila sem se ravno tako, kot da v zivljenju ne bi sportala. No, res da sem sedaj tudi dokaj tezja, saj se kilogramov nikakor ne morem znebiti. Niti sama ne vem kako mi jih  je uspelo nabrati skoraj 22! Ja, prav ste prebrali, 22! Hvalabogu jih je 13 slo takoj dol, in ceprav sedaj telovadim ene 5krat tedensko in ne jem ravno svinjarij,  jih imam se vedno 8 viska, samo eno piclo kilico mi je ratalo zgubiti. Katastrofa! Pa naj se kdo rece, da dojenje pomaga pri hujsanju. Pa saj razumem, da bo slo pac bolj pocai in moram biti vztrajna in potrpezljiva, ampak kaj za vraga ko nimam kaj obleci. Oblacila z vecjo konfeckijsko stevilko si pa za par mesecev tudi ne bom kupovala. Kako ste se pa ve borile s poporodnimi kilogrami, ce sploh? Obstaja kaksen cudezen napitek?? 😉

 

Do naslednjega bloga vas pozdravlja Ivana prek oceana 😉